Navsezadnje je tudi sam Tek na prelomnici – Miha gre po 36 letih dela na Šmarni gori v zaslužen pokoj, Tomo je s 30. Tekom zaokrožil prvih 50 let življenja in je tudi že nekoliko utrujen….

Poleg tega nas čaka jeseni 2010 nov izziv – sodelovanje pri organizaciji prvega Svetovnega prvenstva v gorskih tekih v Sloveniji – po EP 2001 največje gorsko-tekaške prireditve v Sloveniji.

Za nami se krepi ekipa Tekaškega Kluba Šmarnogorska naveza, ki se pripravlja na prevzem štafetne palice…. Navsezadnje je čas, da prepustimo zadeve mlajšim, polnim novih idej…..

Šmarnogorska pobočja že desetletja služijo Ljubljančanom kot poligon za nabiranje kondicije. Koncem sedemdesetih je bilo obdobje rojevanja športno-rekreativnih tekmovanj. Spomnimo se smučarskih pa kolesarskih in tekaških maratonov in množice ljudi, ki se je na ta način začela ukvarjati s svojim telesom!

Med temi mučitelji svojih teles, kot so jih nekateri poimenovali, so zakrožile govorice o neverjetnih časih okrog 10 minut za vzpon na vrh naše Gore. Beseda je dala besedo in iz idej se je rodila dirka. Najkrajša pot ni bila zanimiva, zato smo izbrali manj obiskano in daljšo varianto po krožni Mladinski poti.

Vse skupaj se je začelo davne, deževne jeseni 79; teden dni pred tekmo je na sedlu zapadlo četrt metra; preko travnika na Sedlu smo »skidali« gaz, odjuga pa je dan pred tekmo pobrala novo zapadli sneg in ob poti so ostali le še beli dokazi naše zagnanosti.

Dan pred tekmo sem na Goro prišel povprašat gostilničarja Miho, če ima kaj proti, da bi naslednji dan pred gostilno naredili cilj neke tekme, zraven pa sem mu v nahrbtniku prinesel material za čaj: bezgovo cvetje, med, limone... 18. novembra zjutraj, precej pred tekmo, ko smo pod napuščem gostilne Grad šele postavljali mizo za prijavno službo, je prišel mimo slok mladenič v oprijetih kavbojkah in črnih »špičakih« s polivinilasto vrečko v rokah iz katere so štrlele »adidaske« ter preplašeno spraševal po nekem teku….

Čez tri ure sem mu okoli vratu obesil prvo zlato medaljo Šmarnogorskega teka. Lado URH je bil skupaj s svojim bratom Ivanom eden od pionirjev slovenskega gorskega taka. Med ženskami neke posebej hude konkurence za prvič ni bilo – prva zmagovalke proge in edina udeleženka je bila Terezija GEČ. V naslednjih letih se je tek »prijel« kot temu rečemo, predvsem med rekreativnimi tekači in drugimi športniki, ki so tekanje po hribih koristili kot pripravo na svoje tekmovalne dosežke. In tako sta si v naslednjih letih najvišjo stopničko izmenjavala smučarja tekača, olimpijca, soseda iz meni ljubih Polhograjskih dolomitov – Bojan Cvajnar in Jani Kršinar. Med ženskami je slovensko tekaško rekreativno sceno v tem obdobju obvladovala danes 81-letna Helena ŽIGON, ki je zmagala leta 82 in 83 – proga pa je s štartno številko na prsih prehodila tudi na Teku 30 let kasneje.

Leto 84 je v zgodovini Teka črna luknja – odsotnost zaradi služenja domovini se je poznala tudi na Šmarni gori. Je bila pa jeseni tega leta ustanovljena Svetovna Zveza za gorske teke, ki je v kasnejših letih postala močno povezana z Šmarno goro. Leto kasneje je bilo organizirano prvo svetovno prvenstvo v gorskih tekih. Na najvišjo stopničko Teka stopi oseba, katere ime je v zgodovini Slovenska gorskega Teka zapisano z zlatimi črkami. Franci TERAŽ je tistih rosnih letih oral ledino, pripeljal gorski tek kot tekmovalno športno zvrst iz sosednje Italije v Slovenijo, organiziral prvo mednarodno tekmo v rodni dolini Vrat pod Triglavom, organiziral nastope na prvih svetovnih prvenstvih kjer je sam nastopil 18-krat.!

Leta 86 se je v listo zmagovalcev zapisala Marija TROBEC - tekmovalka, ki je v obdobju 1986 – 2000 s 15 reprezentančnimi nastopi na SP in EP postala neke vrste zaščitni znak slovenskih gorskih tekačic. V poznih osemdesetih in sta slovensko športno-rekreativno sceno obvladovala dva vsem dobro poznana »jeklena«, ki sta zmagovala seveda tudi na Šmarni gori: Lojze OBLAK in Jože ROGELJ. V ženski konkurenci sta bili v tem obdobju najboljši BOHINC Veronika in Nataša NAKRST. S tem se je zaključilo prvo obdobje Teka, ko je bila proga dolga okoli 4 kilometre, torej brez pentlje preko Grmade. Start je bil prvo leto »pri stopnici«, kasneje pa na robu parkirišča pri mostu čez Savo. Spreminjal se je tudi prvi vzpon – prvo leto je šla proga iz Spodnje kuhinje direktno desno proti Tacenski kapelici, nato pa smo dodali ovinek preko Zatrepa, to je ravnica pod Grmado.

Leti 91 in 92 nista bili prelomni samo za Slovenijo, temveč tudi za Tek. Ker je izziv najhitrejšega vzpona kljub desetletni zgodovini teka še vedno ostajal odprt, smo leta 91 sklenili poleg jesenskega Teka organizirati spomladi REKORD – torej kjerkoli, samo čim-hitreje iz Tacna na Šmarno goro. Meje sta postavila uveljavljena atleta, Roman HOJAK in 13-kratna reprezentanta v gorskih tekih Anica ŽIVKO.

Le teden dni po Rekordu se je zgodila vojna in dogodki, ki so sledili, niso dopuščali organizacije jesenskega teka. Se je pa REKORD še po nečem razlikoval od prejšnjih Tekov – organizacija je bila na precej višjem nivoju: z elektronskim merjenjem časa, z organiziranim prevozom opreme, vključitvijo policijske šole in podvojenim številom udeležencev. V tem času se je v okviru Atletske Zveze Slovenije oziroma Odbora za gorske teke organizirala tudi skupina, ki si je zadala cilj organizirati gorske teke v Sloveniji in ekipi Šmarnogorska prireditev ni ostala skrita. Zaradi visokega nivoje organizacije je bilo Teku ponujeno državno prvenstvo v letu 1992. Da bi se približali merilom, ki jih je za tekmovanja postavljala tedaj že uveljavljena svetovna zveza za gorske teke, smo podaljšali progo s pentljo preko Grmade. Ker je bila - in je še vedno - nova proga orientacijsko dokaj zapletena, smo vsa razpotja označili z lesenimi puščicami. A ker na Šmarno goro zahajajo vse-sorte-tiči, je bila življenjska doba 25 puščic sila kratka – najdlje – kaki 2 leti - se je obdržala tista pri Kapelci na severnem grebenu. Čez leta je bila najdena in shranjena…… danes se obnovljena vrača na Šmarno goro v Vitrino Teka.

Vrnimo se nazaj k teku in zmagovalcem… ta prva podaljšana proga je bila nekoliko krajša od današnje – iz spodnje kuhinje je vodila direktno levo proti Grmadi, leto kasneje smo jo podaljšali s pentljo iz Spodnje kuhinje desno proti tacenski kapelci in nato levo prečno proti Grmadi. Zanimivo pa je, da je bil zmagovalec tega odprtega državnega prvenstva prvi ne-Slovenec, ki je sploh nastopil na Teku! Drago PARIPOVIČ je za nagrado dobil barvni televizor, katerega pa ga ni mogel peljati preko carine v rodno Hrvaško. V ženski konkurenci se je na najvišjo stopničko povzpela v tem obdobju ena naših najboljših dolgoprogašic; to je bila njena prva zmaga na Teku, kasneje pa je nanizala še 3 in je tako s štirimi zmagami najuspešnejša med ženskami: Silva VIVOD.

Pozne jeseni 92, točno 13 let po prvem Teku, se je na Šmarni gori pisala zgodovina slovenskega gorskega teka. Na sestanku, ki je bil sklican na pobudo Šmarnogorskih organizatorjev, so bili postavljeni temelji razvoja Slovenskega gorskega teka, kakršnega poznamo danes.

Leto 93 smo dodali še otroške kategorije in jim namenili zadnja 2,5 kilometra proge. Na dolgi progi je slavil Franci TERAŽ – to je bila zadnja moška slovenska zmaga na Teku vse do… o tem kasneje. Na kratki progi je prvi mejnik med deklicami postavila naša kasnejša snežna kraljica Petra MAJDIČ, ki je bila sicer prva med mladinkami že leto prej na dolgi progi; Petra se je rodila prav v letu, ko se je rodil naš Tek. Dober glas se širi v deveto vas, pravi slovenski pregovor. In tako se je glas o Teku razširil tudi preko meja Slovenije.

Obdobje 94 – 97 je zaznamoval Italijan Lucio FREGONA, ki je s štirimi zmagami najuspešnejši Šmarnogorski tekač, vmes je leta 95 v Edinburgu osvojil celo krono svetovnega prvaka. 94' je med ženskami zmagala Helena JAVORNIK - legenda slovenske Atletike. V naslednjih letih sta si prvo mesto med članicami podajali Anica ŽIVKO in Silva VIVOD, med dekleti pa Petra Majdič ter Ines in Tina Hižar, ki sta nas leta kasneje razveseljevali z našimi prvimi medaljami na Svetovnih prvenstvih. V poznih devetdesetih je na tek redno prihajala tudi ekipa tekačev iz Slovaške in leta 98 je stal na zmagovalni stopnički Marcel MATANIN.

Leta 99 in 2000 je slavil tekač, ki se je v zgodovino svetovnega gorskega teka zapisal kot najboljši tekač za proge gor-dol: Marco DEGASPERI se lahko pohvali s petimi naslovi svetovnega članskega prvaka, enim naslovom svetovnega mladinskega prvaka, enim naslovom evropskega prvaka - in dvema zmagama ter tremi drugimi mesti (01-03) na Šmarni gori. Med ženskami mu je leta 99 družbo na najvišji stopnički delala novopečena mladinska svetovna podprvakinja Ines HIŽAR.

2001 je na zmagovalnih stopničkah stal Emanulle MANZI, ki je uspeh ponovil še dva-krat – 03 in 04. 2002 in 06 je stopil najviše »kivi«, ki ga pozna ves gorsko-tekaški svet. Kiti se s šestim naslovi svetovnega prvaka, pri čemer mu je nedvomno najljubši tisi iz leta 2005 v disciplini gor-dol, ki ga je pritekel v domačem Wellingtonu. Sedmega mu je »odgriznil« podivjan vaški pes v Turčiji. Je rekorder tako rekoč vseh tradicionalnih tekov po celem svetu, tudi našega Grintovca in Šmarne gore, vmes pa se je uspešno podal še na olimpijsko maratonsko avanturo: Jonathan WYATT!

1999 – 00 - 01 – 02 – 03 so bila leta, ko je bil Tek na Šmarno goro Svetovno prvenstvo po svetovnem prvenstvu, zaradi česar se je teka prijelo ime »gorsko-tekaški Zurich«. Na treh stopničkah so se izmenjavali sami nosilci medalj na zadnjih svetovnih prvenstvih: Gegasperi, Wyatt, Manzi in Fregona, vmes sta se na sicer najnižjo stopničko uspelo vriniti leta 99 ČEH Jožetu in leto kasneje domačinu, danes novopečenemu očetu NOVAK Boštjanu.

Leta 2005 in 07 sta bila med moškimi najhitrejša Robert KRUPICKA in Andrzej DLUGOSZ, - oba sta rabila kar nekaj nastopov, da sta se povzpela najviše. Med ženskami je leta 05 po petih zmagah v svoji starostni kategoriji in več medaljah na Svetovnih prvenstvih posegla po absolutni zmagi komaj 17-letna Mateja KOSOVELJ. Uspeh je ponovila še leto kasneje. Lani se je teka udeležila po načelu »prišla-videla-zmagala-postavila rekord proge« ena najuspešnejših gorskih tekačic zadnjega obdobja, nosilka petih medalj s Svetovnih in Evropskih prvenstev Andrea MAYR. Leto 2008 si bo za vedno zapomnil tudi tekač, ki je Šmarnogorskemu teku po 15 letih vrnil slovensko zmago. Svet je nase opozoril leta 2003 z osvojitvijo naslova svetovnega mladinskega prvaka. Mitja KOSOVELJ je na Šmarni gori nanizal neverjetno serijo: v letih 97-99 je trikrat nastopil v kategoriji dečkov – prvič je bil drugi, nato 2-krat prvi, sledijo 4 zmage v mladinski kategoriji in štirje nastopi v članski kategoriji: 2 – 4 – 5 in 3 mesto in končno leta 2008 zmaga. Letos, ko Tek slavi svojo 30-letnico, sta bila sta bila najhitrejša debitant Andrea Mayr in Antonio Toninelli.

S Šmarno goro je povezana še ena zgodba, ki jo je pisalo življenje… Leta 2002 je Tek končal na 5. mestu avstralski tekač, katerega e-mail naslov je bil »empire-kid@...«. Paul CRAKE si je vzdevek prislužil v letih 99 – 2003 s petimi zmagami na najodmevnejši tekmi po stopnicah na stolpnico – Emire-state-building v ZDA. Že takrat mi je omenil, da je njegov športni cilj udeležba na največji kolesarski dirki: Tour de France. Kmalu po tem je presedlal med kolesarje in dirkal za več profesionalnih ekip. Leta 04 je opozoril nase z odlično vožnjo na enega najbolj prestižnih gorskih prelazov – Grossglockner – z ramo ob rami ta ga prva prečkala skupaj s slovenskim kolesarjem. Jeseni 06 je sledil šok – na treningu v Novi Zelandiji ga je sunek vetra dobesedno odpihnil s ceste, posledica je bila huda poškodba hrbtenice, ki ga je prikovala na invalidski voziček. Tik pred nesrečo je spoznal mladenko, s katero sta se letos v Italiji 1. avgusta poročila. Poročna priča je bila Marco Degasperi, med svati prijatelji Emanuele Manzi in Jonathan Wyatt, same legende Šmarne gore. Vzporedno je tekla zgodba na Šmarni gori - tako kot se je Tek rodil iz želje po odkritju najhitrejšega med tekači, se je rodil leta 2001 rodil Šmarnogorski IZZIV – tekači smo izzvali gorske kolesarje, kdo pride hitreje na našo Goro in to po vozni poti z Zavrha. Med izbranimi najboljšimi »bajkarji« se je samo Jure GOLČER enakovredno kosal s tekači. V treh nastopih je kar dvakrat zmagal, postavil rekord proge. Potem se je preselil med cestne kolesarje in doživel labodji spev pod Grossglocknerjem, ko je z ramo ob rami s Paulom Crakeom ugnal v kozji rog vso avstrijsko falango. Letos poleti je bil prisiljen prekiniti sezono zaradi nesrečnega padca in zloma ključnice.

To so torej junaki 30-letnega obdobja Šmarnogorskega teka. Tako kot ima vsaka medalja dve plati, jih ima tudi vsaka športna prireditev. Cela vrsta prostovoljcev je 30 let skrbela za to, da je v zakulisju potekalo vse tako kot je treba. In med temi bi želeli izpostaviti tisto peščico, ki je sodelovala pri Teku vseh 30 let. Ni jih veliko, so pa veliki, vsaj prvi. Frane MEDVED, Alenka ŠARF in Joži LEDINEK so del te 30-letne zgodbe. Seveda teka ne bi bilo brez vseh tekačev obeh spolov, različnih narodnosti, veroizpovedi, življenjskih nazorov….

Vsem vam poklanjava rojstno-dnevno torto.

Šmarna gora, 3. oktober 2009

zapisal: Tomo Šarf