Hodili smo, tekli, kolikor smo pač zmogli, mogoče smo se celo z gorskim kolesom podali na ta skromnih 360 metrov visok hrib, ki se ponaša z neskromnim imenom "gora". Navsezadnje smo tako, mimogrede, napol na skrivaj vsi zadihani in preznojeni poškilili na uro - 20 minut, nekaj več ali manj nam je pokazalo, vsaj večini, in to ne glede na to, po kateri poti smo se podali na vrh. Potem pa se mimo nas pripodi en "dirkač" - kar teče, mi pa še hodit ne moremo pošteno, on pa kar teče. Hudiča, od kod mu energija, a zanj ne veljajo zakoni težnosti ? In ti dirkači, gorski tekači, pravijo, da pridejo čisto od vznožja v Tacnu pa tja do vrha, do Šmarnogorske lipe, v borih 12 minutah! Tako pokaže ura na zimski dirki "Rekord Šmarne gore", to je dejstvo.

Kaj pa gorski kolesarji?

Ali so jim kos?

Na tej isti trasi, ki nas vodi iz Tacna naravnost navzgor seveda ne - preveč je strma, preveč je korenin. Vozna pot iz Zavrha pa bo prva, tu je strmina ravno pravšnja, ravnica preko travnika pod Grmado pa nekako izniči prednost, ki jo ima tekač na strmini. Štart naj bo na križišču na Zavrhu, cilj pa pod gostilno; seveda gremo na vrhu mimo otroških igral. In tako se je rodila ideja za dirko, ki smo jo poimenovali Šmarnogorski izziv.

IZZIV odgovarja na vprašanje, koga bodo Šmarnogorske strmine hitreje spustile na vrh - kolesarja, ki si pomaga z dodatnimi slabimi desetimi kilogrami karbonske tehnike, ali tekača, ki se s silo težnosti spopada tako rekoč golorok. Seveda pa na tako kratki dirki s tako ozko potjo ni prostora za množico vseh, ki bi radi sodelovali. Tekma je rezervirana za res najboljše slovenske gorske tekače in kolesarje, za nekaj fantov in seveda nekaj deklet, da ne bo zamere. vsem ostalim je namenjen prostor med gledalci in navijači. Navsezadnje - takega dvoboja ne vidimo vsak dan!

Do prvega Izziva je prišlo poleti 2001. Tekači so vrgli rokavico kolesarjem. Časi na treningih so na napovedovali ogorčen boj in negotov izid. Večina je sicer stavila na tekača, a poznavalci so bili previdni. Vremenska napoved je kazala na pošten boj; mokra podlaga bi verjetno kolesarju delala več preglavic kot tekaču. Potem pa - četrt ure pred startom se je ulilo kot iz škafa in padalo ravno do prihoda zadnjega tekmovalca na cilj.
Izid je znan: tekači so bili hitrejši.

Vendar čas ne pove vsega tistega, kar se je dogajalo v tistih borih 12 minutah. Na koncu prvega strmega dela, to je tam, kjer se Kovačeva steza priključi vozni poti na Goro in kjer je približno na polovica proge, so bili tekmovalci poravnani. Seveda je na ravnici, ki sledi, kolesar izkoristil prednost in si nabral dobrih 25 sekund prednosti. Prepričanega v zmago je ujel in prehitel tekač pri zvončku tik pred vrhom, na najtežjem delu… V naslednjih letih so se zvrstili še trije IZZIV-i. Izkazalo se je, da je samo resnično vrhunski gorski kolesar kot je bi v teh letih Jure Golčer, lahko kos tekačem, med dekleti pa so tekačice vedno prednjačile pred kolesarkami. Tako je pokazala ura – na progi je bilo veliko preobratov in veliko taktičnega in tehničnega znanja je bilo potrebnega za dosego prvega mesta. Po štirih letih nam je organizatorjem pošla sapa – oziroma finančne možnosti za nadaljevanje sicer zanimive tradicije. Takratna generacija tekačev in kolesarjev je nakazala kje so možnosti, ki se jim ponujajo na Gori. Kmalu po Izzivih je na Šmarno goro pritekla tekoča voda in od takrat je vozna cesta na Goro predvsem zgornji polovici precej boljša, kar daje kolesarjem kar nekaj prednosti glede na prejšnje stanje. Mogoče prihaja čas za ponovni ZZIV.